Pogovori z umetniki

Tudi letos smo se želeli preizkusiti v novinarskem poklicu in spoznati nekaj umetnikov. Učenci osnovne šole Majde Vrhovnik so se pred srečanji z igralci iz predstav, ki so si jih ogledali na festivalu, poučili o tem, kako se na intervju pripraviti in kako si sestaviti vprašanja. 

Katarina A. in Lina sta se po predstavi Neli ni več v preddverju Lutkovnega gledališča Ljubljana pogovarjali z Jernejem Čampljem in Matevžem Müllerjem

Dekleti in igralca v preddverju Šentjakobskega odra Lutkovnega gledališča Ljubljana. Foto: Kaja Blazinšek


Foto: Kaja Blazinšek


V gledališču je treba govoriti o vsem


Kako težko se je bilo naučiti igrati glasbila?
Jernej: Zelo različno. Meni mogoče malo lažje, ker sem se moral že prej za neko predstavo naučiti igrati kitaro. Sicer sem se takrat naučil le tiste tri pesmi, ki sem jih moral zaigrati v predstavi. To je bilo pred skoraj desetimi leti, tako da je bilo tokrat kar veliko dela. Inštrumente smo vadili pol leta. Septembra smo začeli z glasbenimi vajami, januarja pa potem z vajami za celotno predstavo.

Koliko časa ste potrebovali, da ste se naučili zaigrati komade? Ali je to potekalo istočasno kot učenje inštrumentov?
Jernej: Komade smo ustvarjali sproti. Miha Petric je delal glasbo, tako da so komadi nastali v sodelovanju z njim. Vse pesmi so avtorske. Gašper Torkar pa je napisal besedila. Aha, Matevž je prišel. Živjo, Matevž.

Ali se je lažje naučiti besedilo pesmi, ki vam je všeč, kot tisto, ki vam ni?
Jernej: Mogoče tiste pesmi, ki ti je bolj všeč, ker jo rajši večkrat ponoviš.
Matevž: Po eni strani bi se strinjal, po drugi strani pa moraš dati možnost tudi pesmi, ki ti ni všeč, mogoče ti bo še postala. Recimo te, ki so bolj zakomplicirane, so nam zdaj kar pri srcu.

Kakšna glasba pa vam je sicer všeč?
Jernej: Jaz sem roker.
Matevž: Jaz imam najraje Meat Loafa. Ampak tega verjetno ne poznate. Meni je najbolj všeč pop-rok. Drugače pa imam rad tudi pank, pa klasiko tudi.

Ali se je težko vživeti v vlogo?
Matevž: Odvisno od dneva. (smeh) Midva z Jernejem sva se štiri leta šolala. Pa še veliko let prakse izven Akademije imava. Tako da s tema vlogama v Neli ni več nisva imela težav.

Koliko časa ste se učili besedilo?
Jernej: Teksta se ne učimo tako, kot si mogoče drugi predstavljajo. Ne učiš se ga doma na pamet …
Matevž: … kot poštevanko …
Jernej: ... to ni dudlanje ali piflanje, to ni piflarija. Z vajami se ti vtisne v možgane, v telo. Zelo pomembno je tudi, da poslušaš soigralca: kaj govori, kako govori in kaj hoče s tem povedati, potem si pa ustvariš neko mnenje in odgovoriš.
Matevž: Nam so v šoli rekli, da igramo pingpong. Najprej eden poda in drugi odbije, pa spet prvi odbije ... Tega se ne moreš sam naučiti doma.
Jernej: Kakšen monolog lahko. Drugače pa ne, sploh pa za tako predstavo, kot je Neli ni več, kjer je ogromno pingponga.
Matevž: Zelo hitre replike so in je ta, ta, ta, ta. Tako da tega sam ne moreš.

Ali se kdaj zameša besedilo dveh vlog?
Jernej: Hm … Ja, se kdaj zgodi, čeprav po moje bolj na vajah, ko nisi stoprocentno skoncentriran in ne gre še vse gladko. Telo je drugače zelo zanimiv inštrument, ker imajo mišice svoj spomin. To se mogoče zdajle malo čudno sliši, ampak je res. Ko se sprehajaš po odru, ko greš po poti premikanja znotraj predstave, se telo spomni, kaj je tukaj, kaj mora reči. Se pa seveda zgodi, da se odpraviš v napačno smer  –  in na odru in v tekstu.
Matevž: Meni se zgodi ob isti besedi. Ko je ista beseda in v eni in v drugi predstavi, pa ji sledi drugačno nadaljevanje stavka. Takrat se mogoče malo ustaviš in se spomniš, aja, ta stavek imam pa v neki drugi predstavi, ampak zdaj sem v drugi in moram povedati drug stavek. 
Jernej: Ali pa z imeni. Včasih se težko spomniš, kako je soigralcu na odru ime. Ime se zelo malokrat spregovori in je treba to ves čas ponavljati. 
Matevž: Jaz pred predstavo obnovim vsa imena: Dani, Kora, Neli …
Jernej: Neli je v resnici ime Lena, pa se hitro zameša.

Ali je težko igrati predstavo o bolezni in smrti?
Matevž: Ne, meni je to ful fajn. S takimi stvarmi se soočamo v vsakdanjem življenju. Gotovo se je tudi komu iz občinstva zgodilo kaj takega, pa ne zna odreagirati. Zato je fino, če vidi, kako odreagirajo liki na odru. Ti je lažje pri srcu. Nič ni narobe, če jokaš, če si v depresiji. Meni so take vloge zelo všeč.

Ali se vam zdi pomembno, da se v gledališču spregovori o tem?
Jernej: Ja, seveda.
Matevž: Shakespeare je rekel, da je gledališče zrcalo življenja. In veliko ljudi na to pozablja.
Jernej: V gledališču je treba govoriti o vsem.

Hvala, da sta si vzela čas.

......................

Katarina se je pogovarjala tudi z Marušo Kink, režiserko predstave Romeo in Julija, ki smo si jo ogledali v Cankarjevem domu. 

Kakšno je delo režiserja?
Dobro vprašanje … Vsega po malem je, povsod moraš imeti prste vmes, zato ker vodiš ekipo, po navadi določiš temo, vodiš vaje. Dva meseca časa imaš, da narediš predstavo. Najprej postavljaš prizore na suho, potem dodaš luč, glasbo, kostume, koreografijo. In potem paziš, da se vsi ti elementi nekako sestavijo skupaj.

Ali vam je delo všeč?
Ja.

Kaj vas moti?
Bistvo je, kaj mi je všeč. Najti moram temo, ki mi je všeč. In če zanima mene, znam tudi druge navdušiti, da gredo z mano.

Ali je lažje zrežirati veselo ali žalostno predstavo?
Po mojem nobeno ni lažje od drugega. Oboje je enako zahtevno.

Ali je lažje režirati predstave za mlajše ali nekoliko starejše?
Povsod moraš paziti na kaj drugega. Sicer pa ne delam dosti drugače za mlajše ali starejše, vsaj ne v smislu, kaj vse je treba narediti in kako resno se je treba česa lotiti, to je enako.

Kaj je bolj zabavno režirati, predstave za mlajše ali nekoliko starejše?
Meni se zdi na splošno režirati zelo zabavno. Tako da se ne morem odločiti.

Koliko časa je potrebnega, da predstava nastane?
Moj profesor na Akademiji je rekel, da pol leta. Super bi bilo, če bi imela pol leta časa. Po navadi ga nimaš. Od ideje do končnega izdelka pa lahko mine tudi eno leto.

Vas igralci vedno upoštevajo ali jim je treba kaj dvakrat reči?
Zdi se mi fino, če kaj naredijo tudi čisto po svoje. Da naredijo nekaj, na kar jaz sploh ne bi pomislila. Več glav več ve.

Ali ste že kdaj režirali kakšen film?
Ne.

Ali bi ga radi?
Ne vem. To je čisto neka druga, bolj tehnična stvar, jaz pa sem tako zaljubljena v gledališče, da ne vem, če bi.

Kaj bi bili po poklicu, če ne bi bili režiserka?
Verjetno igralka.


Hvala, da ste si vzeli čas.
Ni za kaj.

 
Foto: Petra Cvelbar

.........................

Nekaj tednov po festivalu pa smo se ujeli tudi s Kajo Lorenci, koreografinjo
in plesalko v predstavi Morda na videz kdaj kot vsi ljudje, ki smo si jo ogledali
v Stari mestni elektrarni. Z njo so se pogovarjale Alena, Ilana in Katarina K.
 

Ilana in Katarina K. na pogovoru s Kajo Lorenci. Foto: Tadeja Pungerčar


 
Foto: Tadeja Pungerčar


Od kod vam ljubezen do plesa?
Kaj pa vem, mislim, da je z mano že od malega. Ko sem bila še čisto majhna punčka, sem veliko plesala, pela in zelo rada nastopala. Potem pa sem pri desetih letih šla za eno leto v plesno šolo, mislim, da sem se učila step. Potem zelo dolgo nisem plesala, ker sem hodila v glasbeno šolo. V osmem razredu pa sem šla s prijateljico na jazz balet, da bi se dvakrat na teden malo razgibali, takrat pa se je začelo in nisem mogla nehati. Pustila sem glasbeno šolo in nadaljevala s plesom. 

Kako prideš do ideje, da zasnuješ lastno predstavo?
Dobro vprašanje. Če pomislim, v bistvu plešem že zelo dolgo. Preden sem naredila svojo prvo predstavo, je bilo potrebne veliko samozavesti, da sem dobila občutek, da imam neko idejo, ki je res moja. Najprej mora biti želja, da bi tudi sam ustvarjal. Zbudila se je zaradi ljudi, s katerimi sem delala, mojih učiteljev, profesorjev. Pa tudi stvari, v katerih sem našla nek svoj lasten načina plesa. Zdelo se mi je, da bi bilo dobro iz tega izpeljati neko misel. 

Kako ste izbrali pare za predstavo?
Pari so nastali precej spontano. Vsi smo delali v parih in že približno na polovici procesa se nam ni zdelo smiselno, da bi se med seboj menjali in plesali vsak z vsakim. Odločili smo se za tiste, ki so imeli nekaj posebnega, ki so se razlikovali od vseh drugih.

Imate s to predstavo kakšne slabe izkušnje?
Ne. Ne, s to predstavo jih pa res nimam, to je bilo čudovito delo.


Kako ste izbrali kostume?
O kostumih smo veliko razmišljali in ugotovili, da bi raje prihranili nekaj denarja in tako odigrali več ponovitev predstave. Bilo pa nam je jasno, da nočemo nečesa posebnega in da morajo biti kostumi zelo enostavni, vsakdanji. Večino kostumov smo pograbili iz naših omar in si jih med sabo izmenjavali, nekaj malega pa smo jih kupili.

Kako ste izbrali glasbo in luči?
Z glasbo smo se dolgo ukvarjali, nismo vedeli, kaj natanko si želimo. Komad, ki je v predstavi, sem si želela že od vsega začetka. Uporabili smo del glasbe iz nekega muzikala iz šestdesetih, in sicer samo inštrumentalni odlomek. Tega smo potem tudi razrezali na manjše koščke, da se je celotni komad do konca sestavil šele v zadnjem duetu. Zelo dolgo smo potrebovali za odločitev, da je to to. Glasba je bila končana šele na dan premiere.
Skupaj z oblikovalko luči Urško smo se odločili, da bomo luč oblikovali tako, da bomo osvetlili tudi stene, da bi bil prostor videti čim večji. Prostor se vedno bolj osvetljuje, najbolj je osvetljen na koncu, pravzaprav skoraj preveč. Tako, kot je sama predstava zelo vsakdanja, smo želeli vse odpreti, nič skrivati, odprli smo tudi žaluzije v dvorani. 

Koliko časa so trajale priprave na predstavo?
Priprave so trajale približno tri mesece.

Od kod vam ideje za koreografijo?
Ideje večinoma izhajajo iz načina plesa, ki sem ga iznašla, ki mi ustreza, v katerem se počutim doma. Osnovna ideja za predstavo pa izhaja iz dialoga med dvema človekoma. Gibalni material, ki smo ga iskali, je ostal nekje na meji. Uporabili smo nekatere geste, ki jih uporabljamo tudi v pogovoru, in jih vključili v ples. Predstava izhaja iz teme pogovora med dvema. Nekaj najlepšega, kar nastane, pa je komuniciranje brez besed. Osnovna ideja predstave so nesporazumi. Ko nekdo poskuša nekaj povedati, razložiti, drugi pa ga narobe razume, se narobe odzove – skozi ta nesporazum smo poskušali dobiti gibalni material. 

Kakšno mnenje imate o ekipi?
Čudovita ekipa, res. Zreli ljudje, nesporazumov ni bilo. Super smo se imeli, zdaj jih vse pogrešam.

Kako bi majhnemu otroku razložili, kaj je to sodobni ples?
Peljala bi ga gledat predstavo s sodobnim plesom, sploh se ne bi poglabljala v to, da bi mu kaj razlagala. Imam dva otroka, in če me vprašata, kaj počnem, jima ne razlagam o sodobnem plesu, govorim jima o plesu. Lahko pa vam povem, kaj je moj sin rekel, ko sem ga peljala gledat to predstavo. Vprašala sem ga, kako se mu je zdelo, ali se mu je zdelo, da plešemo, in je odgovoril: »Tako no, ne čisto, zdelo se mi je, da bi radi nekaj razložili.« Mislim, da je pravilno razumel. In potem je rekel še: »Ampak všeč mi je bilo, da ste plesali dovolj počasi, da sem si lahko nekaj predstavljal.« Tudi to je bil njegov komentar, tako da mislim, da bi, če bi majhnemu otroku razlagala o sodobnem plesu, rekla, da je to ples, ki nima določenih pravil, v katerem ne obstaja ne prav ne narobe. To je ples, ki ti omogoča plesati tako, kot si želiš, tako, kot se sam počutiš.



Učenci so dejali, da so v pogovorih in druženjih z umetniki zelo uživali in bi si podobnih izkuženj želeli še več.