Pogovori z umetniki

Učenci osnovne šole Ketteja in Murna so se na letošnjem festivalu preizkusili v vlogi novinarjev. Pred srečanji z igralci iz predstav, ki so si jih ogledali na festivalu in pogovori z njimi, so se poučili io tem, kako se na intervju pripraviti in kako si sestaviti vprašanja.  

Pred pričetkom festivala so pripravili prvi intervju, ko so po ogledu predstave Nekje drugje v Lutkovnem gledališču Ljubljana, v šolo povabili Asjo Kahrimanović, igralko predstave. Postavili so ji nekaj vprašanj o njenem poklicu in predstavi. Povedala jim je, kako je nastajala predstava, kako jo je igrati, pa tudi o o delu v gledališču. Pogovor so posneli, si ga porazdelili in pretipkali. 



Bilo je težko, a tudi osvobajajoč

Kdaj ste se odločili za gledališče?
Asja: To ni bila od vedno moja želja, postala je šele kasneje. Kar zgodilo se je. Bila sem hostesa v gledališču. Leta 1998 se je odprla Gledališka in lutkovna šola (Gilš), pri kateri sem opravila avdicijo. Potem sem nadaljevala študij igre na akademiji (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo). 

Koliko predstav imate tedensko?
Asja: Uff, težko vprašanje. Zdaj sem bila eno leto na porodniški. Včasih sem imela tri predstave na dan, včasih pa nobene v celem tednu. 

Ali veste koliko predstav ima vaš teater letno?
Asja: Povprečno število predstav v Lutkovnem gledališču Ljubljana je stotrideset. V našem teatru imamo šest odrov, potem pa so še gostovanja. Lahko, kar sami izračunate (smeh).

Ali vam je bolje igrati sami ali v skupini?
Asja: Dobro vprašanje. Rada imam ljudi, zato rajši delam z večjo skupino. To je tudi lažje, saj se lahko v težavah zaneseš na soigralce. Delati sam je težje, saj nimaš opore in gre lahko več stvari narobe, gledališče je živa stvar. Ne glede na to, je oboje super.

Kdo je prišel do ideje za predstavo Nekje drugje?
Asja: Režiser Tin Grabnar in dramaturginji Nina Šorak ter Zala Dobovšek. Pri pripravah za predstavo so brali slikanico Moja Hirošima, ki govori o atomski bombi, ki je padla na Hirošimo in mladinsko knjigo Ko je oče postal grm.

Koliko časa ste se pripravljali na predstavo?
Asja: Okoli dva meseca. Navadno priprave trajajo okoli tri mesece, vendar je ta trajala dlje, zaradi tehnologijo, ki je bila pri nas prvič uporabljena. Kot igralka sem na predstavi delala dva do tri mesece, ilustrator Matija Medved in ostali pa so na predstavi pričeli delati leto pred mojim prihodom.

Kaj pomeni dva meseca dela?
Asja: Dve vaji dopoldne, dve pa od šestih do desetih, med vajami pa predstave.
Ali ste ves čas delali v tunelu ali ste delali tudi kje drugje?
Asja: Na začetku smo imeli srečo, saj smo tri četrtine predstave naredili v Kulturnici na Židovski ulici v Ljubljani, kjer je bilo vsaj toplo, v tunelu je bilo namreč zelo mrzlo.

Ali ste ta čas premišljevali o besedilu?
Asja: Besedilo je že bilo dokončano, zato smo že pričeli z delom na predstavi.
Zakaj se predstava odvija v tunelu?
Asja: Meni se tunel zdi primeren za temo predstave.

Ali kdaj pozabite besedilo?
Asja: Seveda, take stvari se dogajajo zelo pogosto in, ko že omenjamo, se je to zgodilo tudi med to predstavo.

Ali med predstavo kaj improvizirate?
Asja: Ko smo predstavo še izpopolnjevali, je bila večina predstave improvizacija, zdaj ko pa je predstava že dokončana, pa je ni več.

Kako vam je bilo, ko ste morali s kredo slediti animaciji?
Asja: Težko, saj moram natančno vedeti, ob katerem trenutku se prikaže animacija. Ta je hitra in nepričakovana, ampak sem se je navadila. Doma sem veliko vadila. 
Ali imate označeno kam risati, ko sledite animaciji?
Asja: Stopnice so malo označene, ampak to nič ne pomaga, saj se senzor vedno malo premakne. Vse je potrebno vedno narisati isto.

Kdo se je spomnil, da sami delate efekte (npr. metanje moke-bombe)?
Asja: Režiser, imel zelo jasno sliko, kaj želi.

Kako vam uspe stopnice tako lepo narisati, medtem, ko punčka hodi po stopnicah?
Asja: Stopnice so označene z  žebljički.
Ali ste že kdaj doživeli vojno?
Asja: Da, doživela sem slovensko desetdnevno vojno (1991). V tem času smo bili dvakrat v zaklonišču okoli pol ure, vendar si sama ne predstavljam, kako bi bilo, če bi morala biti v zaklonišču več časa ali bi morala tam celo prespati. Tega ne privoščim nobenemu in tudi upam, da se mi ne ponovi.

Kaj si mislite o vojnah?
Asja: Nič lepega si ne mislim o vojnah. Treba bi jih bilo prepovedati. Zdijo se mi grozne, še bolj pa ljudje, ki se ne znajo postaviti v kožo drugih.

Ali je bilo predstavo težje delati zaradi družinskih izkušenj z vojno?
Asja: Ja, težje je bilo, vendar je bilo tudi osvobajajoče. To je bil tudi razlog, da sem se z veseljem lotila tega projekta. Ko v predstavi opisujem klet in učilnico, izhajam iz lastnih izkušenj.

Kakšen je bil vaš avtobiografski prispevek k predstavi?
Asja: Moji ideji sta bili klet in učilnica. Dva tedna po mirovnem sporazumu sem starša prepričala, da sta me vzela s sabo v Mostar. Jaz tega mojim otrokom ne bi pustila. A staršema sem vseeno hvaležna. V predstavi je nekaj avtobiografskega, a ne veliko.

Ali je predstava sestavljena po resničnih dogodkih?
Asja: En del sem prispevala jaz, ostalo pa je po knjigi in slikanici, ki sta sestavljeni iz resničnih dogodkov.

Ali se vas predstava kdaj psihično dotakne?
Asja: »O, ja, se me dotakne« po koncu predstave odidem v garderobo in jokam. Še posebej se me dotakne konec predstave. Ne bi bilo tako težko, vendar slišiš gledalce, ki jokajo, in s tem postane težje.

Ali bi pri predstavi kaj spremenili ali dodali?
Asja: Spremenila bi le eno stvar, pri prizoru z Runom bi raje videla, da bi pogledal vame namesto stran.
Ali je predstava odvisna samo od vas?
Asja: Zdi se, kakor da je predstava odvisna samo od mene, v resnici so poleg mene tudi lučkar, tonski tehnik, tehnik za animacijo in tehnik za zvok, ki so vsi enako pomembni za predstavo, kot sem jaz. Zgodilo pa se je tudi že tudi, da se je animacija ugasnila.

Ali imate pri igranju kaj treme?
Asja: Vedno se moram soočati s tremo, pred predstavo se mi tresejo roke, med predstavo pa trema izgine.

Kakšen občutek ste imeli o predstavi, ki smo si jo mi ogledali?
Asja: O tem ne razmišljam preveč, nekajkrat sem se zmotila, zdela se mi je še kar v redu.

Katera od predstav v kateri ste igrali, vam je do zdaj najbolj ostala v spominu?
Asja: Nekje drugje ter Račka smrt in tulipan.

Ali vas po kakšni daljši predstavi bolijo noge?
Asja: Vedno me bolijo noge, še posebej po daljših predstavah. Najbolj so me bolele pri Sapramiški, saj sem morala skoraj celo predstavo stati  na miru.

Ali imate v kratkem še kakšne napovedane predstave?
Asja: Začnem po novem letu, zdaj bom igrala stare predstave. 

Kako vam v smešnih predstavah uspe zadržati smeh?
Asja: Težko, vendar se to da natrenirati. Včasih pa se ne morem zadržati.

MNENJA:
Lana: Meni je bilo všeč, saj predstava ni izmišljena, ampak je zaigrana po resničnih dogodkih. Zelo sem se vživela in se postavila v kožo tistih ljudi, ki doživljajo vojno.
Klara: Predstava mi je bila zelo všeč, saj prikaže grozne stvari, ki se dogajajo po svetu. Ljudje se ne zavedajo, kako dobro živijo in zato mi je všeč, takšen poudarek na vojni.
Jan: Všeč mi je, ker predstava lahko pride do naših občutkov.
Vita: Bila mi je všeč, ker se lahko iz te predstave nekaj naučiš.

Leon, Tian, Jakob, Jaša, Ela, Hana, Zala, Ana                                           
                                                                                                               17.12.2018