Otroci sprašujejo, umetniki odgovarjajo

Po ogledu predstav sta se Neža in Ajda odločili, da bosta intervjuvali režiserja predstave Odvratne rime Vinka Möderndorferja, Blažka si je zaželela srečanja s scenografko in kostumografko predstave Jutri je bila zabava Barbaro Stupica, Ana je hotela spoznati igralca v predstavi Vsi junaki zbrani Staneta Tomazina, Arjana režiserko in igralko v predstavi Srce in popek Katjo Povše, Loti in Tara sta si želeli kaj več izvedeti o Nataši Tič Ralijan, igralki v predstavi Nekoč, ko nas ni bilo več, Matic in Tanja pa sta pripravila nekaj vprašanj za njenega soigralca Jerneja Kuntnerja. Pred pogovori so imeli kar malo treme, a so jo uspešno premagali. Ugotovili so, da so tudi umetniki povsem prijetni in dostopni in da se je z njimi prav zabavno pogovarjati.

 Pogovor z Barbaro Stupica


»Life is a guaranty of sanity!« (Luise Bourgeois)


Barbara Stupica živi v Ljubljani in ustvarja kostume in scene za male in velike. Kot kostumografka in scenografka dela v različnih gledališčih. Ko sem si ogledala predstavo Jutri je bila zabava, sem si jo zaželela srečati. To se je tudi zgodilo. V »kafiču« Rog je pogovor stekel približno takole …


Blažka se je z Barbaro Stupica srečala v eni izmed ljubljanskih kavarn. Foto: Tadeja Pungerčar

Koliko časa se že ukvarjate z oblikovanjem kostumov in scene in kje ste sploh začeli?
Začela sem kot garderoberka pri snemanju filma, potem pa je to prešlo v kostumografijo in scenografijo. To delo opravljam že okoli trideset let.

Kje jemljete navdih za vse scene in kostume, ki ste jih naredili?
Izhodišče je to, kar piše v dramskem tekstu. Ko ga preberem, dobim idejo in jo razvijem. Zelo rada imam stare stvari, obleke ... tako, da se včasih zgodi, da imajo moji kostumi in scene pridih staromodnosti. Doma imam že celo zbirko raznoraznih starih reči!

Koliko scenografij in kostumografij ste že naredili in katera vam je bila najbolj všeč?
Naredila sem že več kot sedemdeset scenografij oziroma kostumografij. Navadno v projektu uspem zrealizirati večino svojih idej in sem s končnim izdelkom zadovoljna. Se pa zgodi, da čez čas dobim novo idejo, se okus spremeni in bi kaj spremenila. Pri prestavi Jutri je bila zabava, pa smo uspeli ustvariti skoraj vse začrtano.  Mislim, da mi je ta predstava res uspela.


V nekaterih predstavah glavne ženske like igrajo moški. Kako težko jih je spremeniti v »popolne« ženske in ali se kdaj upirajo kostumom?
Šivanje kostumov traja dolgo. Preobrazba pa ne. To, da jim naredimo različne obline, poteka kar hitro. Težje delo imajo maskerke. Igralci pa uživajo, v kakršnikoli vlogi že so.

Kako ste delali sceno predstave Jutri je bila zabava?
Lutke za predstavo je izdelal Žiga Lebar, delali pa smo skupaj s študenti, ti so poskrbeli za detajle. Organizirala sem mini zbiralno akcijo za miniaturne predmete, ki smo jih potem uporabili v sami sceni predstave. Materiale za hišico sem nabirala celo poletje. Na morju pa sem pletla puloverčke za živali. Prehod zime v pomlad je moral biti v predstavi nujno čaroben in enkraten.
Če se ukvarjaš z umetnostjo, moraš biti za to poklican in ne moreš imeti delovnika, češ osem ur bom umetnik, potem pa še vse drugo. To te spremlja vse življenje!

Hvala Barbari Stupica, da si je vzela čas.

Blažka Šifrar


*

Intervju s Katjo Povše:

"Želela sem si imeti kavarno s knjigami."



Arjana se je v Hiši otrok in umetnosti po predstavi Srce in popek pogovarjala s Katjo Povše. Foto: Tadeja Pungerčar

Koliko ste bili stari, ko vas je začelo zanimati gledališče?
Pri dvanajstih sem začela hoditi z mamo na abonmaje. Že takrat me je dramsko gledališče očaralo. V srednji šoli sem hodila v gledališki krožek in prirejala gledališke tečaje. Veliko sem hodila v gledališče.

Ali ste kdaj naredili večjo napako, tako da so gledalci opazili, da je šlo nekaj narobe?
Skoraj vsako drugo predstavo kdo kaj pozabi, vendar to dobro zakrijemo, tako da ne motimo gledalcev.

Kaj najraje delate v prostem času?
Najraje se malo spočijem od dela, vendar je moje delo tudi moj hobi.

Kaj bi bili po poklicu, če ne bi mogli delati v gledališču?
Včasih sem si govorila, da bom imela kavarno s knjigami.

Ali ideje za kostume kdaj dobite iz filmov?
Verjetno se je že zgodilo, ker črpamo ideje iz drugih medijev.

Kateri del vašega poklica vam je najljubši in kaj vam ni preveč pri srcu?

Všeč mi je načrtovanje, razvijanje idej za novo predstavo, malo manj pa mi je všeč, ko moram iskati rešitve, kako svoje ideje realizirati.

Ali ste med predstavo kdaj vznemirjeni?
Ko je predstava nova, sem včasih malo vznemirjena, vendar sem se že navadila na stres.

Kdo je za predstavo Srce in popek izdelal rekvizite?
Vsi v gledališču za dojenčke in malčke AEIOU sodelujemo pri izdelavi rekvizitov.

Hvala za pogovor.
Hvala tudi tebi.

Pogovor je potekal takoj po predstavi Srce in popek 31. januarja 2016 v Hiši otrok in umetnosti v Ljubljani.

Arjana Maja Rener Sitar

*

Pogovor z Vinkom Möderndorferjem

»Ustvarjanje je način življenja.« Pravi Vinko Möderndorfer, slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, gledališki, radijski in filmski režiser, s katerim sva Ajda in Neža klepetali po ogledu njegove gledališke predstave Odvratne rime.


Neža in Ajda sta na pogovor povabili Vinka Möderndorferja. Foto: Sima Bučar in Erik Contreras

Kje dobite navdih za pisanje?
Navdih dobim iz življenja; literature, filmov, razstav, pogovorov. Včasih pa za svoje zgodbe ukradem tudi življenja drugih oseb. Navdih ne pride sam po sebi, na navdihu je treba delati, kakor je treba vzgajati tudi talent.

Kako bi opisali razvoj svojega pisanja?

Pišem v veliko žanrih, ker me zanimajo različne stvari. Mislim, da literatura, ustvarjanje pravzaprav, ni razdeljeno na gledališče, film, literaturo, ampak da je ustvarjanje eno samo. Ustvarjanje ni poklic, ampak je način življenja. Menim, da imajo umetniki poseben odnos do sveta.

Katero od vaših knjižnih del se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Težko rečem, najverjetneje tisto, ki sem ga napisal nazadnje. Vsa dela so mi enako pri srcu, nobenega ne bi zatajil. Na dela, ki sem jih napisal pred več leti, pa danes gledam drugače.

Kaj se vam zdi, da je poglavitna razlika med režiranjem gledaliških predstav in filmov?

Razlike pravzaprav ni, vse je režiranje. Razlike so, vendar v tehnološkem in ne v umetniškem vidiku. Uporabiti moramo različne pristope.

Ogledali sva si vašo predstavo Odvratne rime. Kaj vam je bilo kot režiserju najtežje izvesti?
Vedno je kaj težko. Vedno se kaj ne posreči, vendar potem to pozabiš. Morda so si igralci kaj drugače predstavljali kot jaz. Predstave ni bilo težko narediti, saj so Dahlova besedila lahko prikazljiva.

Ali je z igralci kdaj težko delati?
Z igralci mi je vedno lepo delati, vendar včasih pride do kakšnih nesporazumov, saj imamo ljudje različne karakterje. Odnosi med igralcem in režiserjem so zelo pomembni. Brez igralca ni gledališča.

V predstavi sva zaznali nasilje in kletvice. Kaj vi menite o tem?
Menim, da so vsa Dahlova dela kruta – imajo srečen konec, s kančkom tragedije. Imam poseben odnos do grdih besed. Zame so vse besede lepe.

Ali je bil likovni pristop zaradi že zarisanih scen v klasičnih zgodbah kaj drugačen kot pri ostalih predstavah?
Znotraj te znane likovne podobe vedno najdeš nekaj novega. Vendar pa bi bilo morda neprimerno Rdeči kapici narediti vijolično pokrivalo.

Ajda Križaj in Neža Vadnjal

*

Intervju s Stanetom Tomazinom


Staneta Tomazina sem si za pogovor izbrala zato, ker se mi je zdel zelo dober in zanimiv igralec, ko sem ga gledala v televizijski nadaljevanki Ena žlahtna štorija. Ko sem izvedela, da ga bom lahko intervjuvala, sem bila zelo vesela.

Kako to, da ste se odločili za poklic igralca?
Že v osnovni šoli sem zelo rad nastopal. Vmes pa je prišla puberteta in se je ta želja malo skrila ampak nikoli zamrla. Kesneje sem se odločil, da zberem pogum in izberem poklic igralca.

Katera od predstav v kateri ste igrali, vam je najljubša?
To je težko vprašanje. Všeč mi je bila moja diplomska predstava pri njej se je po mojem mnenju zgodila nekakšna simbioza gledališkega ustvarjanja. Všeč mi je tudi današnja predstava Vsi junaki zbrani, menim, da lahko publiki pusti veliko. Otroci se zelo vživijo v predstavo, in to mi je všeč. Rad imam mlado občinstvo.

Kako ste se počutili v vlogi Kralja Matjaža v predstavi Vsi junaki zbrani?
Počutil sem se zelo staro, vendar mi je bila vloga blizu. Tudi jaz rad spim in sem zato lažje vstopil v lik.

Če bi lahko bili katerikoli junak na svetu, za katerega bi se odločili?
Hm … (veliko smeha) bil bi Superman, ker je svoboden in lahko leti.

Kaj radi delate v prostem času in koliko prostega časa sploh imate?
Nimam veliko prostega časa. Drugače pa grem zelo rad domov na Dolenjsko, pa v kino ali pa na kakšno pijačo, tudi berem rad.

To je bil moj prvi intervju, zato me je na začetku kar malo skrbelo, vendar sem vlogo novinarke z veseljem sprejela. Upam, da ni bil tudi moj zadnji.

Sara Ana Bogataj Dolinšek

*

Črviček mu je pisal usodo
: Pogovor z Jernejem Kuntnerjem


   
Po predstavi Nekoč, ko nas ni bilo več sva se Tanja Dobravc in Matic Jerman pogovarjala z Jernejem Kuntnerjem, ki je rad pristal na intervju. Večina ga pozna kot medijsko zvezdo iz serij TV dober dan, Usodnega vina in številnih gledaliških predstav. Zelo lepo se je bilo pogovarjati z igralcem, saj izveš, kako govori kadar je on sam, kakšno je njegovo življenje ali pa samo en običajen dan. Zakaj pa je naslov tak, kot je, boste izvedeli v nadaljevanju.


Jernej Kuntner nam je povedal veliko zanimivega o gledališču. Foto: Sima Bučar in Erik Contreras

Zaradi česa ste se odločili za poklic igralca?
Ja, to je zanimivo vprašanje. Moj oče je bil igralec. Že od malega sem hodil v teater, a čeprav sem imel to ves čas okoli sebe, se še nisem čisto odločil za igralsko pot. Po gimnaziji, ko sem bil v vojski, pa mi je začel črviček dvoma govoriti, da morda ne bi bil biolog, temveč igralec. Črviček je naredil svoje. Odločil sem se za ta poklic.


Ali vam je težko igrati, če ste v predstavi, filmu … slaba oseba?
Ne ni, prav zaradi tega pravim, da je igralstvo najlepši poklic, ker si lahko vse in vsak. Tako da moram reči, da meni ni težko, saj brskaš po sebi in svoji duši, iščeš nekaj, za kar sploh ne veš, da v tebi obstaja, da si lahko tako nesramen … Kot igralec lahko sam sebe raziskuješ.

Zakaj ste se preselili iz Mestnega gledališča ljubljanskega v Lutkovno gledališče Ljubljana?
Do Lutkovnega gledališča me je vodila usoda. Moja življenjska pot je potovala po različnih gledališčih in je bila kar dolga.

V TV Dober dan in Traktor, ljubezen in rock'n'roll ste se morali naučiti naglasov in narečij. Ali je bilo težko?
Imam veselje do jezikov in narečij, ker mislim, da je to bogastvo naroda, ne samo, ker je potem smešno. Pri vsaki vlogi je utemeljeno, zakaj lik govori v dialektu. Z naglasom za Mercatorija sem imel že izkušnje. Za Traktor pa sem se prekmurskega dialekta moral priučiti. Pri tem mi je zelo pomagalo, da je bila moja babica iz Prekmurja.

V Usodnem vinu imate kar pomembno vlogo. Ali se vam snemanje prekriva z delom v gledališču?

Ne, urnike se da tako prilagoditi, da ne. Gledališče je moja prva služba, tu imam določene obveznosti. Šele ko so te izpolnjene, pridejo na vrsto druge stvari. Veliko je usklajevanja, vendar gre.

Ali ste že kdaj igrali vlogo, pri kateri niste imeli besedila?
V taki predstavi še nisem igral. Odvisno je od vloge in od teksta. Če se samo pojavljaš, moraš to dobro ponazoriti. Če je material dober, je lahko tudi predstava brez teksta dobra.

Ali zasedenost s službo vpliva na vaše družinsko življenje?

Ko so me povabili k Usodnemu vinu, sem bil kar skeptičen. Ko pa so mi povedali, da vloga ni prevelika, sem sprejel. Mislil sem, da mi ne bo zneslo. Sem bil pa potem zelo vesel, ker so zvezde zopet pomigale v mojo smer, saj sem dobil dobro vlogo.

Ali ste kdaj imeli pomisleke glede službe ali pa ste vedno radi hodili v gledališče?
Ja, vedno rad. Sicer sem malo menjaval gledališča, igral sem tudi v TV dober dan, bil šest let svobodni umetnik, ampak nikoli nisem hotel odnehati.

Tanja Dobravc, Matic Jamar

*

Pogovor z Natašo Tič Ralijan


Pirančanka Nataša Tič Ralijan je znana predvsem po vlogi Ane Lize. V Lutkovnem gledališču Ljubljana sva ji po predstavi Nekoč, ko nas ni bilo več zastavili nekaj vprašanj.

Zakaj ste se iz upravne šole prepisali na AGRFT – Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo?
Na upravno šolo sem se vpisala zato, da sem prišla v Ljubljano, da sem spoznala in si ogledala, kaj si želim. Potem sem začela delati, da sem zaslužila nekaj denarja, da sem v Ljubljani lahko bivala, nato pa sem se začela pripravljati za sprejemne izpite na AGRFT. Razmišljala sem tudi o Fakulteti za šport, vendar sem se na koncu odločila za AGRFT.

Katera je vaša najljubša vloga, ki ste jo igrali?
Težko bi rekla … veliko jih je in v vsakem obdobju pride mogoče kakšna, ki se ti pokrije z nečim v privatnem življenju. Vem, da mi je bilo všeč, ko sem v Drami igrala neko deklico, ki je bila pravi sonček, za tisto vlogo vem, da mi je bila ljuba. Jasno tudi za Ano Lizo ne morem reči, da mi ni všeč, in seveda tudi mama v predstavi Nekoč, ko nas ni bilo več. Sodelujem tudi v predstavi, v kateri igram moškega, ki je tudi zanimiva … Se pravi, več jih je.

Kako ste se počutili, ko ste po letu 2012 s predstavo Nekoč, ko nas ni bilo več končno spet stopili na dramski oder?
Take luknje med predstavami so en tak majhen stres. V tem primeru smo imeli še zamenjavo igralke, kar nam niti ni šlo tako zelo lahko, težko smo dali Ajdo »iz rok«, ampak ji pa zelo privoščimo, da bo imela dojenčka. Zelo smo veseli, ker je vskočila prav Nataša, ki je to naredila zelo profesionalno.

Kakšna se vam zdi igralska zasedba v tej predstavi?
Med seboj se zelo dobro razumemo, kar je po mojem zelo pomembno, ko delaš, ker je to energija, ki se potem odslikava tudi v predstavi, in če je dobra ekipa, je vse dobro.

Kako in koliko časa ste se pripravljali na to predstavo?
Jaz sem sicer prišla majčkeno za drugimi, ker je ena igralka zbolela in sem tukaj gostja. V Lutkovnem gledališču nisem stalno zaposlena. Pred mojim prihodom so bile določene stvari že narejene, vendar smo se na koncu lepo ujeli. Začeli smo nekje februarja, marca in potem smo imeli na začetku maja premiero. Se pravi, delali smo dobra dva meseca. Veliko smo imeli gibalnih vaj in koreografije, čeprav je na koncu veliko stvari odpadlo.

Ali vas veliko ljudi na ulici prepozna in mogoče ustavi?
Tu pa tam ja. Prej je bilo tega več. Zdaj pa nisem več tako zanimiva (smeh).

Ali vas vloga Ane Lize zaznamuje? Vas ljudje še zmeraj prepoznavajo kot njo?
Ja, včasih se še se zgodi, da jo med pogovorom kdo omeni in pohvali. Vlogo tu pa tam še igram, nazadnje sem jo decembra.

Ali ste že kot otrok sanjali, da boste postali igralka?
Ne, nisem. O tem sploh nisem razmišljala, je pa res, da sem včasih sanjarila o nečem takem. Recimo, gledala sem kakšen film ali pa kakšno predstavo in sem se postavljala v vloge, se spraševala, kako bi jaz kaj naredila in kako bi se sama počutila v taki vlogi, takšni situaciji. Tako da bi lahko rekli, da so me te stvari vedno malo zanimale. Potem so stvari počasi šle v tej smeri naprej, čeprav nisem vedela, da se bom nekoč pripravljala za sprejemne izpite na AGRFT.

Hvala.
Prosim. Hvala vama.

Loti Burazer, Tara Tomšič

*

Pogovor z Natašo Tič Ralijan in Jernejem Kuntnerjem skozi video objektiv


Sima Bučar in Erik Contreras Menzinger sta pogovor z Natašo Tič Ralijan in Jernejem Kuntnerjem spremljala tudi skozi video objektiv in oblikovala svoj filmček, ki je na ogled na spodnji povezavi.