Mladi gledališki kritiki

Že pred začetkom festivala so se zainteresirani učenci nekajkrat sestali z dramaturginjo in gledališko kritičarko Zalo Dobovšek*, ki jih je vpeljala v veščino pisanja gledaliških kritik in intervjujev. Razkrila jim je tudi marsikatero teatrsko skrivnost, ki je še niso poznali. Med samim festivalom pa so pokukali tudi v zakulisja gledališč in odkrili, kaj se dogaja za odrom in okrog njega. Igralci in režiserji, ki delujejo v slovenskih gledališčih, so se prijazno odzvali našim vabilom na pogovore o svojem delu, in tako so se učenci lahko preizkusili tudi kot novinarji, fotografi in snemalci.

Kritike za ogrevanje

Po nekaj uvodnih sestankih, na katerih je Zala Dobovšek spregovorila o tem, kako spremljamo gledališko uprizoritev, če bomo potem o njej pisali kritiko, so si udeleženci ogledali dve predstavi: lutkovno Jutri je bila zabava v Lutkovnem gledališču Ljubljana in plesno Pozor, hud Ples 2: Vrnitev Legend v Kulturnem centru Španski borci. Vsakdo je o eni od njiju napisal kritiko oziroma refleksijo.

Jutri je bila zabava

Predstava je zelo poučna in na zabaven način vzpodbuja mlajše otroke k razmišljanju. Lutke se na otroški način pogovarjajo in razmišljajo o času in o tem, da ne moremo zime kar odriniti stran, ampak moramo potrpežljivo čakati, da pride pomlad. Predstava je namenjena mlajšim in starejšim otrokom, zanimiva in poučna pa je tudi za starše. [...] V lutkovni igri nastopajo lesene marionete, oblečene v pisana pletena in šivana oblačila. Govorijo po otročje, premikajo se zelo akrobatsko in lahko tudi letijo, čeprav nimajo kril. Animacija je natančna in resnobna.
Arjana Rener

...

Na odru je bilo bolj malo svetlobe, kar se je ujemalo s predstavo, saj je bila v njej zima. Svetloba in glasba sta se skladali s prizori. Luč je gledalcem omogočala, da so si še lažje predstavljali posamezen prizor. Spreminjala se je tako, da je bila dobro razvidna razlika med dnevom in nočjo. Predstava je imela tudi veličasten efekt – na začetku je padal sneg, kar je gledalce popeljalo v čarobni čas zimskih radosti.
Tara Tomšič

...

Živali iščejo različne načine, kako bi pregnale zimo, in si postavljajo vprašanja. Kaj, če ima pomlad počitnice? Kaj se zgodi, ko pojem žir? Zakaj oblaki potujejo po nebu in ne po tleh? [...] Glasba med predstavo se je zelo spreminjala in zato zelo vplivala na dobro počutje v dvorani. Tudi luči so se pogosto spreminjale in označevale prehajanje iz dneva v dan. Zelo lepo obsežejo celoten oder in zato se je vse dobro videlo. Scena je bila odlična. Čeprav se ni spreminjala iz prizora v prizor, ni bila nikoli dolgočasna. Postavitev je bila izvirna in zelo domiselna. Podrobnosti v sceni so naredile predstavo še bolj privlačno. Sama zamisel o padajočem snegu je čudovita, saj sneg celotno predstavo naredi zelo zanimivo.
Ana Azinović

...

Zgodba pritegne, je zabavna, predvsem pa zanimiva. Tudi če si starejši, se boš ob predstavi počutil fantastično. Edino, kar bi spremenila, je naslov, ker ni preveč povezan z dogajanjem. Novi naslov bi bil lahko: Včeraj, ko bi prišla pomlad ali morda Zima, pojdi se solit.
Blažka Šifrar


Pozor, hud Ples 2: Vrnitev Legend

Ni šlo za to, da bi plesalci prikazali časovno premico plesa, temveč da nam s pridihom humorja prikažejo izvor sodobnega plesa in kaj to sploh je. Ves čas so držali našo koncentracijo in zanimanje na višku, tako da je predstava minila neverjetno hitro. Najbolj všeč mi je bil njihov pristop k celotni zadevi, saj so prepletli pravo mero humorja in plesa. Sredi neverjetno smešnih delov so se nenadoma pojavile resne koreografije. [...] Predstava je bila zelo dobra. K temu je prispevala profesionalnost plesalcev, ki se je odražala v zmožnosti prikazovanja različnih vrst giba. Vse od enotnih in usklajenih kombinacij do solov in govora, ko so se v bistvu predstavljali. Če se vam že ves čas, ko tole berete, v mislih poraja vprašanje, kaj sploh je sodobni ples, vedite, da je ta predstava popoln odgovor, in ne mislite, da ste edini, ki tega ne veste, saj je to zanimivo področje zelo slabo poznano.
Neža Vadnjal

...

Predstava je predstavitev razvoja plesa in zanimivo vključuje različne sloge plesa, od uličnega pa vse do strogo baletnega in koncertnega. Plesalci so imeli skupne koreografije, poleg tega pa tudi sole in duete, kar je naredilo predstavo še bolj zanimivo in barvito. [...] Celotna predstava se mi je zdela zanimiva, saj me je naučila kar veliko stvari o plesu. Je lepo potekala, brez kakršnih koli zatikov ali vidnih spodrsljajev. Nastop je bil malce drugačen od drugih, saj so se plesalci povezali z občinstvom in ga vključili v samo predstavo. Me je pa na zabaven način naučila nekaj novih stvari.
Ajda Križaj
*

Bobrove mlade oči kritično vrednotijo predstave na festivalu Bobri

Po nekaj tednih pa je steklo zares. Bližal se je čas festivala Bobri, na katerem so si učenci ogledali predstave po lastni izbiri, o njih napisali kritike, se pogovarjali z umetniki, se preizkusili v različnih gledaliških poklicih in pokukali v zaodrja gledališč. Z Zalo so se temeljito pogovorili tudi o tem, kako se pripravimo na intervju oziroma na pogovor z umetniki.

Že izbor predstav, o katerih naj bi pisali, ni bil lahek, saj je festival od najrazličnejših gledaliških, plesnih in glasbenih dogodkov kar pokal po šivih. Pa jim je le uspelo. Prejeli so vstopnice, ki so jim omogočile prost vstop na izbrane prireditve, posebne priponke, ki so označevale, da so del festivalske ekipe, gradiva o festivalu in nekaj napotkov.
Odvratne rime

Odvratne rime so predstava, odeta v smeh, presenečenja in tudi nekaj malce strašljivih elementov. Je nekaj drugačnega in klasične pravljice pokaže na način, ki je morda kdaj pa kdaj malce vprašljiv, ampak zelo zanimiv. Med ogledom se je jasno videlo, kako so se tudi ostali gledalci globoko zatopili v predstavo in nestrpno čakali na nova presenečenja, ki jih ni nikoli zmanjkalo. Predstava mi je bila na splošno zelo všeč, saj so se vsi dobro izvedeni elementi tako lepo ujeli, da je bilo zanimivo za gledalce prav vseh starosti. Bila je lepo zgrajena na motivih temeljnih pravljic, vendar se je potem razvila v popolnoma nepričakovano smer, ki je izvabila vsa mogoča čustva, od veselja, presenečenja pa do malce strahu. Iz vsega skupaj je nastal popoln recept za ponovno doživljanje klasičnih zgodbic.
Ajda Križaj


Osebnosti likov v predstavi so bile nekoliko drugačne kot v pravih pravljicah, na primer Rdeča kapica je bila v predstavi veliko bolj nesramna, in ko je volka ubila, si je iz njegovega kožuha naredila pregrinjalo, in podobno. To je bilo zelo zanimivo, saj smo bili vajeni prijazne ljubke deklice. Igralci so imeli zelo dobre kostume. Kostumi so veliko povedali o liku, Jakec, na primer, je imel takšen kostum, da si že samo po videzu lahko vedel, da sta Jakec in njegova mama revna.
Kaja Benet


Rdeča kapica se je najprej prikazala kot majhna nedolžna deklica, ki jo imajo vsi radi, tako poznamo že od prej, potem pa je pokazala svojo drugo stran, ko je ustrelila volka in se oblekla v njegov kožuh. Rdečo kapico bi lahko posmehljivo poimenoval tudi feministka, a vendar se je potem spremenila v manekenko, kar je nasprotno od feministke; je bila pa samostojna, prebrisana in na nek način zelo močen karakter. Roald Dahl je povzemal junake po originalnih verzijah pravljic in ne po Disneyjevih verzijah, ki jih večinoma poznamo danes. Originalne pravljice so imele tudi elemente krutosti, kar je po mojem predstava spet pokazala, vendar je krutost prestavljena v sodobni čas. Všeč mi je bil poseben humor, ki je bil sarkastičen. Mislim, da je bila to še posebna odlika celotne predstave. Sporočilo predstave pa je po mojem mnenju, da ne verjemi vsega, kar slišiš ali prebereš.
Miha Kogoj


Nekoč, ko nas ni bilo več

Meni je bila predstava zelo všeč, saj je bila uprizorjena na iskren način in si lahko začutil, kako je tistim otrokom, katerih starši se ločujejo. Tudi zaigrana je bila super, saj so se igralci poglobili vanjo in jo po mojem tudi začutili. Všeč mi je bilo, da se je vse odvijalo na eni scenografiji, saj smo jo lahko tako gledalci lažje spremljali. […] Predstava je bila zelo dobra, mogoče tudi najboljša, kar sem si jih kdaj ogledala, in mislim, da bi moralo biti takih še več.
Tanja Dobravc


Meni se zdi, da je sporočilo predstave, da ne obstaja popolna družina, katere člani se ne prepirajo ali ne razjezijo. Sporoča še, da tudi če se ti dogajajo slabe reči, to še ne pomeni, da se ne smeš zabavati.
Miha Kogoj


Ko se vse zdi v najlepšem redu, se v družini zgodi velik preobrat. Oče se večer za večerom vrača vedno bolj pozno. Za ženo in otroke uporabi izgovor, da ostaja v službi in dela pozno v noč, a kaj se v resnici dogaja, mama že posumi. […] Mama z besedami vedno bolj dokazuje, koliko ljubi svojega moža, a zaman. Tako ga ljubi, da resnično dokaže, da ga ima raje od svojih lastnih otrok. Praviloma bi starši morali imeti svoje otroke najraje na svetu, ampak tukaj ne gre za pravila. Otroka to začutita in tega ne preneseta najbolje, konec koncev si samo želita, da bi zopet postali srečna družina.
Vanesa Krupić


Vsi junaki zbrani

Scena je bila majhna in kompaktna in mi je bila všeč, saj jim je ni bilo treba veliko spreminjati. Sama scena je predstavljala: Francetov dom, skupni »teritorij«, kraj za prijatelje in kraj za kviz. […] Predstava se dogaja v sodobnem času, hoteli so povedati, da se to dogaja tukaj in zdaj. Ukvarjajo se s problemom, kako slovenska kultura umira in postaja na videz nepomembna. To je popolnoma resničen in sedanji problem. […] Na splošno se mi je zdela predstava sicer dobra in vredna ogleda. Vseeno pa mislim, da bi lahko kakšne stvari naredili bolje in jih bolje premislili. Sodobni najstniki ne verjamemo več vsemu, saj poznamo vse sorte stvari. Malo bolj bi se morali potruditi, da bi me prepričali. Po mojem mnenju so dodali »parkur« zaradi tega, da bi zapolnili prazne trenutke ali pa da bi se priljubili gledalcem. Niso pa razmislili, ali je to v sedanjem času še resnično. Zdi se mi, kot da ne bi povsem resno vzeli najstniškega gledalca. Kot da je za nas dobro, tudi če je samo približno. To me malo jezi, predvsem pa sem razočaran.
Miha Kogoj, 8. a


Škrat Kuzma dobi nagrado


Celotna igra je bila plešoča, poskočna in zelo gibalno vznemirljiva.
Sara Ana Bogataj


*Zala Dobovšek je gledališka kritičarka, dramaturginja in publicistka. Kot gledališka kritičarka je delovala v kulturni redakciji časopisa Delo (2009–2014), danes pa piše za Dnevnik, Poglede, Radio Študent in različne strokovne publikacije. Deluje tudi kot praktična dramaturginja (Lutkovno gledališče Ljubljana, Lutkovno gledališče Maribor, Mestno gledališče ljubljansko, Mini teater idr.). Vpisana je na doktorski študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je tudi asistentka za področje dramaturgije in scenskih umetnosti.