Maša Ogrizek, Gospodična z monstero

Na dan, ko Cecilija zamudi svoj običajni avtobus na delo in s tem poseže v svojo strogo rutino, se vse spremeni. V službi na Centru za socialno delo jo odpustijo, zato spakira knjižico, kamor zapisuje posebne primere, in svojo monstero. Ker z le-to ne more na avtobus, se domov odpravi peš – še en ovinek iz njene rutine, ki povzroči val sprememb. V njeno življenje vstopi Vanja, ki s svojim očetom, uličnim glasbenikom, živi precej kaotično življenje. Drug drugega pričneta nevsiljivo spreminjati. »Ceciliji se je zdelo, da (Vanja) v njeno sobo prinaša življenje. Kot bi bil ploščat kamen, ki je nežno vzvaloval njeno gladino, jo priklical iz globočin.« Vanji pa Cecilijina molčečnost nudi zatočišče, »nevidno luknjo, v kateri je lahko miroval. Počival.« Počasi ustvarita majhno skupnost, ki jo poveže knjižica posebnih, nerešenih, primerov. Ti postanejo posebni v povsem drugem pomenu, saj oni rešijo Cecilijo. Roman, kjer se jejo slastne torte, spije veliko čaja, sklepajo prijateljstva in kjer se pokvarjeni predmeti ne zavržejo, pač pa popravijo, je s svojim »in srečno so živeli do konca svojih dni« koncem blagodejen kot skodelica Cecilijinega jasminovega čaja. (JČ, Pionirska, Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, 2025)