Julia Donaldson, Zverjašček

Zverjašček, pomanjšana kopija Zverjasca, se poda v temen zimski gozd, da bi si na lastne oči ogledal miš, pred katero ga je svaril oče. Spotoma naleti na vse stare znanke iz knjige o Zverjascu, nazadnje pa tudi na veliko zlobno miš, ki je še vedno v odlični formi, tako za preganjanje majhnih zverjascev kot za navduševanje bralcev. Dogajanje v Zverjaščku je sicer bolj premočrtno kot v predhodni knjigi (miš se mora tokrat domisliti ene same zvijače, ki spet deluje na podlagi preproste logike, kančka domišljije in mrvice drznosti ter sprevrača pričakovano hierarhijo med prebivalci gozda), kljub temu pa se je Julia Donaldson spet izkazala z odlično idejo in potrdila izjemen smisel za dramaturgijo zgodbe. Zabaven riman tekst se v prevodu Milana Dekleve bere izvrstno, simpatične ilustracije, v katerih nekateri neupravičeno prepoznavajo plagiat Sendakovih ilustracij iz knjige Where the Wild Things are, pa je prispeval Axel Scheffler. Ta je s kombiniranjem samih temnih barv z belo odlično ujel temačno in napeto vzdušje pripovedi. (Pionirska, Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, 2007)