Ludmila Hénková, Kako so bila zgrajena čudesa antičnega sveta

Materialni ostanki, zapisi očividcev, odkritja arheologov in hipoteze zgodovinarjev so tvarina, s katero avtorica slika nastanek, gradnjo, veličino in propad mogočnih gradenj, ki jih je na seznam čudes uvrstil makedonski državnik Antipater (397 ̶319 pr. n. št.): veliko piramido v Gizi, viseče babilonske vrtove, aleksandrijski svetilnik (prvotno so bila na seznamu Ištarina vrata v Babilonu), Artemidin tempelj v Efezu, Zevsov kip v Olimpiji, Mavzolova grobnica v Halikarnasu in rodoški kolos. Besedila je le toliko, da z njim zakoliči dejstva in zbudi radovednost, potem pa bralca prepusti opazovanju. Njeno pripoved namreč dopolnjuje jasna razlagalna ilustracija. Čeprav besedila ni veliko, avtorica z bralcem vzdržuje pogovorni način, s katerim opozarja, da razen piramide ostalih čudes ni mogoče videti, ampak se je o njih možno samo pogovarjati. Zgovorna je tudi ilustracija, ki brez nepotrebnih krasitev z barvo bralcu vseeno pričara antično atmosfero kamna, lesa, ilovice in žgane gline. (Vojko Zadravec, Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, 2021)