Peter Svetina, Kako je gospod Feliks spregledal samega sebe

Navdušenje, tisto hipno in nepričakovano nad čimerkoli, ostaja prepoznavna lastnost gospoda Feliksa tudi v tretji epizodi. Kot se je nekoč (2016) navdušil nad dirkanjem in kasneje (2021) nad prijateljico Petro, ga zdaj navduši metalna umetnost raznašalca časopisov. Kljub napornemu treningu spozna (spregleda): »Vsak zna, kar zna, vsak pa kaj zna«, zato »vsak naj dela, kar zna!« On zna brati, zato se oprime branja, kar zna odlično, še posebej branja še nenapisanih zgodb otrokom. Tu zasije Feliksova druga lastnost, radost nad življenjem (prav to radost ves čas izžareva tudi ilustracija) – čudežnim drevesom, ki se razprostira med krti pod zemljo in kihajočo luno na nebu. In ko v časopisu gleda sliko samega sebe, kako bere otrokom, se veseli, da obstaja še nekdo, ki tako kot on rad bere otrokom. Slikanica povezuje dva različna »uvida« v isti cilj; histerični strah, da bomo spregledani, lahko oslepi tiste, ki bi nas radi videli. Na to avtor opozori že s prvo epizodo leta 2016. (Vojko Zadravec, Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, 2024)