Jaco Jacobs, Dober dan za plezanje po drevesih

"Preveč dreves, živali in ljudi je postalo nevidnih ali pa so preprosto izginili, ne da bi se jih kdo spominjal," pravi ostareli skrbnik kegljaškega kluba trinajstletnemu Marnusu, ko ob ostankih podrtega drevesa na opustelem trgu premišljuje o doživetjih v dneh, ko je plezal k vrstnici Leili v krošnjo, da bi ji pomagal ubraniti drevo. Ta in mnogi drugi drobci opozarjajo, da zgodba ne govori samo o osamljenostih (nevidnostih) posameznikov, ki so se zbirali pod obsojenim drevesom, pa tudi ne zgolj o tolikokrat izgubljenih bojih zanesenjakov za zaščito narave. Pripoved namreč iz nevidnosti lušči tudi ostanke spominov na apartheid, ki je Republiko Južno Afriko obvladoval od leta 1948 do leta 1994 (na ta vidik opozori v spremni besedi tudi dr. Tina Bilban). V knjigi ubesedeno drevo, ki med vejami in pod njimi zbira drobne bolečine iskanja in spominjanja, žari od univerzalnega optimizma in radoživosti Leile: "Nikoli nisi prestar, da splezaš na drevo," in posledično tudi ne za "inštrukcije poljubljanja". (VZ, Pionirska, Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, 2023)