Matias Acosta, Poletne gostje

Nekje v oddaljenem samotnem kraju je živel mož, ki je imel rad mir in spokoj. Njegove mirne dneve pa prekinejo nenavadne gostje – jata glasnih gosi. Te si za svoje domovanje izbereje prav streho njegove hiše. Sprva si mož na vse mogoče načine poskuša povrniti svoj mir, nato pa le spozna, da je ropotanje, mahanje in copotanje neučinkovito, saj so gosi odločene ostati. Sprijaznjen z usodo začenja počasi odkrivati, da so prišlekinje, ki povsod racajo za njim in ga ogovarjajo v prijaznem gosjem jeziku, navsezadnje zanimive. Tako se začne nenavadno družabništvo, ki se v toplih poletnih dneh razvije v pravo prijateljstvo. A konec poletja naznani jesen, s tem pa tudi čas, ko morajo gosi ponovno na pot. Urugvajski ilustrator in pisatelj je ustvaril nežno pripoved o samoti, prijateljstvu in slovesu. Občutene ilustracije s subtilno izbranimi barvami dobro spremljajo prehode pripovedi tako med različnimi čustvi kot tudi med različnimi letnimi časi in tako dobro podprejo dvojezično (slovensko-špansko) besedilo. (Opis pripravila Eva Lederer po spletnih virih)